102 pohodnika, 3 države in en vrh – Tromeja je naša!
Kaj dobiš, če združiš 102 mlada pohodnika, čudovito jesensko vreme, gozdno pot z nešteto okljukami in vrh, kjer se srečajo tri države? Dan, poln dobre volje, razgledov, raziskovanja in planinskih doživetij!
Tokrat smo se učenci in spremljevalci OŠ Stična – matične šole, PŠ Višnja Gora, OŠ Zagradec in njene PŠ Krka odpravili na planinski pohod na Peč oziroma Tromejo, 1508 metrov visok vrh v zahodnem delu Karavank, kjer se stikajo Slovenija, Italija in Avstrija.
Na pot smo se odpravili zgodaj zjutraj. Izpred šole v Ivančni Gorici smo krenili ob 7.05, v Višnji Gori pa se nam je pridružila še skupina pohodnikov. Nato smo pot nadaljevali proti Zgornjesavski dolini, kjer nas je v Ratečah čakal začetek naše planinske dogodivščine. Na avtobusu je bilo živahno, pogled skozi okna pa je že napovedoval, da nas čaka nekaj posebnega. Ko se je pred nami pokazal mogočni Triglav, smo vedeli, da smo namenjeni v pravi planinski svet.
Jutro je bilo v Ratečah precej hladno, a nas to ni prestrašilo. Topla oblačila so bila dobrodošla, še bolj pa dobra volja. Ko smo stopili iz avtobusa, je bilo jasno: dan bo kot nalašč za pohod!
Po poti številnih okljukov
Naša pot se je začela na avtobusni postaji v Ratečah. Čakala nas je približno pet ur dolga krožna pot. Na razpotju smo izbrali krajšo pot za vzpon, za sestop pa smo si prihranili daljšo.
Vzpon je bil precej razgiban. Navkreber nas je vodila čudovita gozdna pot, ki je imela eno posebno značilnost – ogromno ovinkov! Da bi vedeli, koliko jih je že za nami, so bili nekateri označeni kar s številkami. Tako smo lahko med hojo ugibali, koliko jih še čaka. K sreči nam ni bilo treba premagovati jeklenic ali zahtevnih plezalnih odsekov. Samo mi, gozdna pot, naše noge in dobra volja. In kaj vse smo opazili ob poti! Jesenski gozd je ponujal pravo gobarsko razstavo. Zagledali smo navihane rdeče mušnice, ki so se bahavo razkazovale v vsej svoji lepoti, marele, golobice, štorovke in številne druge gobe. Med drevesi nas je presenetila tudi majhna postavitev jaslic. Vsak korak je tako prinesel novo zanimivost.
Seveda pa brez kratkih postankov ni šlo. Ko so noge postale nekoliko težje, smo se ustavili, naredili požirek vode, zajeli sapo in že je šlo lažje naprej.
Končno – Tromeja!
Po vztrajnem vzpenjanju smo dosegli svoj cilj – Peč oziroma Tromejo na 1508 metrih nadmorske višine. Peč ima kar nekaj imen. Po italijansko je Monte Forno, po nemško Dreiländereck oziroma Ofen, pri nas pa jo poznamo predvsem kot Tromejo. Na vrhu nas je pričakala lepo urejena razgledna točka. In to ne kar navadna! Stali smo na mestu, kjer se srečujejo tri države – Slovenija, Avstrija in Italija. Tromejo so označevale tri zastave, spominska plošča pa je v treh jezikih pripovedovala zgodbo tega posebnega kraja.
Na vrhu smo si privoščili zasluženo malico iz nahrbtnikov. Takrat je tudi navaden sendvič postal tako dober kot praznična pojedina! Učiteljice smo medtem zbrale planinske knjižice in jih ožigosale, da bo ostal še uradni dokaz za osvojitev Tromeje. Vzeli smo si tudi čas za razgled. In tega res ni manjkalo! Proti jugu se je razprostiral pogled na Julijske Alpe s Triglavom, pod nami pa so se odpirali pogledi proti Planici in Ratečam. V širši panorami so se kazale tudi Ziljske in Krške Alpe, Visoke in Nizke Ture ter del zahodnih Karavank. Na avstrijski strani je posebej izstopal mogočni Dobrač, pogled pa je segal tudi proti Ziljski dolini.
Za naše učence je bilo posebno doživetje, da so lahko v nekaj korakih »obiskali« tri države. En korak Slovenija, drugi Italija, tretji Avstrija – tako preprosto, pa vendar tako posebno!
Sladoled za konec? Seveda!
Po počitku in fotografiranju smo se odpravili še na avstrijsko stran. Tam smo si ogledali urejene smučarske naprave in gorskokolesarsko progo, po kateri je bilo tudi ta dan mogoče opaziti številne ljubitelje adrenalinskih doživetij. Potem pa je sledilo tisto, kar je po uspešno osvojenem vrhu skorajda obvezno – sladoled, priboljški in kakšen spominek.
Za nami je bil še daljši, položnejši sestop po drugi poti. Korak za korakom smo se spuščali proti dolini, klepetali, obujali vtise in seveda ugotavljali, koliko okljukov smo pravzaprav že premagali. Ko smo se ponovno zbrali pri avtobusu, so bile noge prijetno utrujene, obrazi pa nasmejani. Za nami je bilo približno pet ur hoje, pred nami pa še vožnja domov.
Na Tromeji smo osvojili vrh, a pravzaprav odnesli nekaj več: dan v naravi, nove planinske izkušnje, čudovite razglede in predvsem prijetno druženje učencev štirih šol. Kaj bi si lahko želeli še več?
Iskrena hvala planinskim vodnikom PD Polž, mentoricam, vsem spremljevalcem, ki ste poskrbeli, da je bila pot varna, zanimiva in polna lepih doživetij, voznikom avtobusov pa hvala za prijetno in varno vožnjo.
Aleksandra Šparl