20-letnica nove šole

Letošnje leto mineva 20 let, odkar smo v Ivančni Gorici dobili čisto novo, po svežem ometu in pohištvu dišečo šolo.

In kot se je veliko spremenilo v tistih 22 letih, ko smo gostovali na šoli z modro streho, torej na Srednji šoli Josipa Jurčiča, se je spremenilo tudi v teh 20 letih, odkar smo pod novo streho.

Takratna ravnateljica Marinka Piškur je zapisala:

Že takrat je bila OŠ Stična ena večjih šol v Sloveniji. Imela je pet podružnic, ki so jo obiskovali učenci nižjih razredov, eno podružnico od 1. do 8. razreda in matično šolo. Na celotno šolo je bilo vpisanih 1100 učencev v 63 oddelkih, zaposlenih je bilo 100 učiteljev in učiteljic.

Po dveh letih smo dobili novega ravnatelja, g. Marjana Potokarja, ki vodi šolo še danes. Leta so minevala, število šoloobveznih otrok pa se je večalo in večalo in v nekaj letih od vstopa v novo šolo je stavba začela pokati po šivih. Potreba po novi šoli je bila več kot očitna, zato so v Zagradcu dobili novo šolo s športnim igriščem; šola je s poučevanjem od 1. do 5. razreda napredovala na poučevanje od 1. do 9. razreda. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo podružnična šola dobila naziv Osnovna šola Zagradec, saj smo bili v tem času tretirani kot največja šola v Sloveniji (1378 učencev in učenk, 6 podružnic, 87 oddelkov, 155 strokovnih delavcev), kar pa je velik logistični in investicijski zalogaj. Oddelitev se je zgodila septembra 2021. Število učencev se je na naši šoli zmanjšalo le za kratek čas. Z oddelitvijo nas je na OŠ Stični (skupaj s podružnicami v Stični, Višnji Gori in na Muljavi) ostalo 1091 učencev in 117 strokovnih delavcev, a na srečo je naša občina zelo privlačna za nove priselitve, zato so šole ponovno postale premajhne. Poleg oddelitve pa se je v teh 20-ih letih dogajalo tako zelo veliko. Naj vam obudimo vsaj nekaj spominov in sprememb. V teh 20-ih letih smo presedlali z 8-letke na 9-letko, v organizacijo po triadah, v šolo s številnimi programi šole v naravi, tekmovanji, projekti, izleti in izmenjavami v tujino, izbirnimi predmeti. Doživeli smo zaprtje države zaradi kuge 21. stoletja, korone, ki nam je pošteno prevetrila vrednote in jasno postavila naše prioritete. Hkrati nas je naučila mnogo novega. Od spoznavanja in proučevanja worda, excela in powerpointa smo presedlali na spoznavanje videokonferenc preko zooma, teamsov, skypa in drugih podobnih programov. Če je bil e-naslov do takrat rezerviran samo za zaposlene, smo ga v tem času vsi uporabniki šole (da, tudi

učenci) vneto in s pridom uporabljali. Učiteljica računalništva je bila pred več kot 20-imi leti lahko tudi učiteljica slovenščine, ki je obiskala hitri tečaj računalništva. Danes nas s svojim znanjem in spretnostmi razvaja prav za računalniško vedo izobražen računalnikar. Mnoge interesne dejavnosti so postale izbirni predmeti, mobilni telefoni so bili nujni za uporabo podjetnikov, kar naenkrat pa so postali nujno sredstvo komunikacije tudi med starši in otroki, a hkrati tudi past za duševno zdravje otrok (pa tudi odraslih), saj je pametni telefon skoraj popolnoma enak prenosnemu računalniku, ki nam jemlje tako dragoceni čas v hitro spreminjajočem se svetu.

Gradnja nove šole 2002-2003

Navadne zelene table so prešle v belo, nato smo lahko računalnik povezali s projektorjem ali pa kar z interaktivno tablo, ki omogoča direktno povezovanje s telefonom in ustvarjanje kreativnih zapiskov pred očmi učencev. Streha nove šole je dobila novo pokrivalo: zeleno, novodobno tehnologijo – sončne celice. Ogrevamo se z biomaso. Kaj pravite? Dobiš občutek, da se čas premika petkrat hitreje, kot se je ob selitvi v novo šolo. Ampak nekaj pa ostaja enako – želje otrok, staršev in učiteljev. Vznemirjenje prvošolčkov ob vstopu v novo učilnico je še vedno enako, želje staršev po srečnem otroku tudi, prav tako želje učiteljev po radovednih očeh in glavah, željnih učenja.

Prispevek v dnevniku TV Slovenija o odprtju šole

V prispevku RTV Slovenija so težave s tonom. Tak posnetek smo pridobili iz njihovega arhiva.

Junija 2003 so otroci zapisali, kaj si želijo. Od petnajstih se jim je uresničilo osem želja, nekaj pa jih je tik pred izpolnitvijo:

• da bomo vedno veseli,
• telovadnico, telovadnico, telovadnico,
• lepe barve šole,
• ne sme manjkati hlajenje,
• velik park, kjer bi si krajšali čas,
• da bodo učitelji še naprej tako prijazni,
• jedilnico in velikansko kuhinjo,
• prostorno garderobo.

In če se ozremo v prihodnost? Tam nas čaka ponovna oddelitev podružnične šole v Višnji Gori, izgradnja športnega parka v šolskem centru, povečanje kuhinje in jedilnice in še marsikaj. Če povzamem, nas čaka lepa prihodnost, v kateri bo imela šola prav poseben prostor v lepih spominih, trajnih prijateljstvih, raznolikih dnevih, velikih idejah in pridobljenem znanju, ki ostane za vedno tukaj in s katerim ustvarjamo še lepšo, trdnejšo prihodnost. In naj zaključim z besedami zdajšnjega ravnatelja, Marjana Potokarja: