Na vrh Krima – med meglo, soncem in nasmehi

Drugo oktobrsko soboto se je 123 učenk in učencev planinskega krožka OŠ Stična, podružnične šole Višnja Gora in podružnične šole Stična, skupaj z učenci Osnovne šole Zagradec in njene podružnice Krka, pod vodstvom svojih mentoric, spremljevalcev ter vodnikov Planinskega društva Polž podalo na 1107 metrov visoko goro Krim, ki se mogočno dviguje južno od Ljubljanskega barja.

Že zgodaj zjutraj, ko je bila dolina še ovita v gosto meglo, smo se z avtobusi odpeljali proti Iški vasi, kjer se je začela naša pot. Od vznožja nas je vodila pot skozi slikovito vas in naprej po čudovitem gozdnem pobočju, obdanim z jesensko obarvanimi krošnjami. Med hojo smo si pljuča napolnili s svežim gorskim zrakom in na primernem mestu naredili prvi postanek. Tam smo potešili žejo, pomalicali in slekli odvečne jopice, saj nas je hitrejši tempo že dodobra ogrel.

V nadaljevanju nas je čakal daljši vzpon, a smo ga premagali z veliko dobre volje. Tu in tam se je slišalo še kako znano vprašanje: »Koliko je še do vrha?« Z vzpodbudo vodnikov in mentorjev smo po dveh urah hoje, z nekaj krajšimi postanki, dosegli vrh. Tam nas je pričakal planinski dom in razgled, ki je poplačal ves trud. V toplem soncu so se nam razprli pogledi na Kamniško-Savinjske Alpe, kjer smo razločili Kočno, Grintovec in Kamniško sedlo.

Čeprav so megleni oblaki še vedno trmasto vztrajali nad Ljubljanskim barjem in zakrivali Julijske Alpe ter Karavanke, je bil pogled z vrha zato še toliko bolj pravljičen – kot bi se puhasta odeja oblakov razprostirala daleč pod nami. Učenci so si na vrhu privoščili zadnje dobrote iz nahrbtnikov, se pogreli s čajem v koči in si za spomin kupili magnetke s podobo Krima. Mentorice smo medtem učencem požigosale planinske knjižice, ki so jih skrbno prinesli s seboj.

Pred odhodom smo poskrbeli, da je za nami ostala čista gorska narava – pobrali smo vse smeti in jih, kot pravi pravi planinci, odnesli s seboj v dolino. Po isti poti smo se vrnili nazaj do avtobusa, kjer so nas čakali naši šoferji, ki so nas varno in zanesljivo pripeljali domov.

Pot smo zaključili s prepevanjem pesmi, nasmejani in ponosni, da smo osvojili ta čudovit vrh. V mislih pa smo že začeli sanjati o naslednjem pohodu.

Iskrena hvala Planinskemu društvu Polž, vsem vodnikom in predsedniku društva g. Alešu, ki nam vedno pripravijo zanimive in varne poti. Ob njih se učimo ne le planinskih spretnosti, temveč tudi tistega najpomembnejšega – spoštovanja narave, skromnosti in odgovornega planinskega vedenja.

Aleksandra Šparl