Planinski pohod učencev OŠ Stična

Četrto novembrsko soboto so se učenci planinskega krožka OŠ Stična in OŠ Zagradec z mentoricami in učitelji spremljevalci ter izkušeno ekipo planinskih vodnikov PD Polž odpravili na 2. planinski pohod na Kriško goro (1473 m), ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Tak je bil namen za vse, a usoda je hotela drugače. Ko smo prišli iz predora Šentvid in zavili proti gorenjski avtocesti, se je drugi skupini pokvaril avtobus. Kaj zdaj? Prva skupina je nadaljevala pot po avtocesti proti Kranju in Kriški gori, druga skupina pa je našla nov cilj – Šmarno goro.

Modrovali smo, gora je gora, pa četudi je visoka samo 669 m. Iz Šmartnega pod Šmarno goro smo se pričeli lepo počasi vzpenjati. A glej ga zlomka, kot da smo še počasnejši kot simbol višnjanske šole! Prehiteli so nas najstniki iz kolesarskega kluba, ki so tekli kot za šalo navkreber. Nismo se dali motiti in prišli na vrh gore gotovo prej kot prva skupina na Kriško goro. In na vrhu Šmarne gore nagrada, lep razgled po Ljubljanski kotlini in okoliških hribih, gorah. Sonce nas je v zavetju na kamnitih stopnicah pred zvonikom cerkve prijetno grelo.

Po malici pa radovednost ni dala miru. Na pročelju zvonika smo našli doprsni kip Jakoba Aljaža, ki je zaslužen, da je po njegovih načrtih postavljen stolp na vrhu Triglava. Okoli cerkve smo opazili, da je zgrajeno obzidje, ki je služilo za obrambo pred Turki v daljni preteklosti. Še bolj pa nas je presenetilo, da je na vrh Šmarne gore večkrat prihajal na obisk k svojem stricu duhovniku tudi naš veliki pesnik France Prešeren. In zakaj zvoni poldan ob poldvanajstih na Šmarni gori? Tudi to skrivnost smo razvozlali. In na koncu še užitek – kotiček z igrali. Kriška gora pa ima žal samo eno gugalnico in ta dan je še tako pihalo, da nismo mogli videti zmajarje. Ampak vsega lepega je enkrat konec. Treba se je bilo vrniti navzdol do reke Save. Končno smo se srečali še z ostalimi, ki so se vračali iz Kriške gore. Na avtobusu smo se prijetno utrujeni in rdečih lic pogovarjali, kaj vse smo doživeli.

                                                                                 Zapisala Ingrid Boljka Štaudohar