Osilnica 2023, 1. skupina

Zadnje javljanje iz Osilnice …  Vsak večer hodimo zgodaj spat in vsako jutro vstanemo karseda pozno. Učitelji nas budijo ob 7.00 – prava vojaška dresura, vam povem. Ob 7.20 se zberemo pod hotelom in učitelji se zelo trudijo, da se vsaj pretegnemo, a saj veste, kako je … vedno se najde kakšna svetla izjema, ki budno opazuje oči učitelja, da ja ne bi opazil, da ne delamo. Ko se oči srečajo, smo vsi v akciji, zagreti, kar se le da. 😊 Potem sledi zaslužen in obilen zajtrk. V sredo smo spoznavali drevesne vrste. Tile kočevski gozdovi so reeeees veliki in tudi drevesnih in grmovnih vrst je bilo toliko kot zdravilnih rastlin. Kdo bi si mislil, da jih toliko obstaja. V osrčju gozda smo prišli do ograde, kjer se veselo paseta dva s hrvaške uvožena lopatarja. Kako veliko rogovje! Zdaj vem, kaj pomeni, če nekdo reče, da te bo zlopatal. Seveda smo se trudili, da smo bili v gozdu čimbolj glasni, saj to baje odganja medveda. Na drugem koncu Osilnice pa je bila pesem popolnoma druga. Morali smo biti tiho, saj smo se učili loviti ribe. Tovrstnemu ribolovu pravijo muharjenje. No, več od plutovinastega zamaška nismo ujeli, smo se pa vsaj naučili metati trnek z ribiško palico, kar je bilo nadvse zabavno. Urili smo se tudi v lokostrelstvu in plezanju.

Nikoli pač ne veš, kdaj ti bo to prav prišlo, zato smo zavzeto ciljali tarčo in skušali priplezati do vrha. Center je uspelo zadeti le enemu, do vrha priplezati nekoliko več sošolcem in sošolkam. Torej še obstaja upanje, da bo kdo nadomestil Saro Garnbret, ko se bo ona odločila prenehati s plezalno kariero.

Po našem intenzivnem nabiranju znanja smo se zbrali v skupni sobi in poslušali predavanje o medvedu. A ste vedeli, da ne pomaga, če se kot mrtev uležeš na tla in bo medved mislil, da smo mrtvi? Seveda ste vedeli, nas pa še vedno fotrajo s temi neumnostmi … Kateri človek z delujočim srčnim utripom bi se lahko delal, da ne diha 5 minut skupaj? Prav predstavljam si, ko bi globoko zajel sapo … ne vem, kdo bi se bolj ustrašil koga: mi medveda ali medved nas. No, niste pa vedeli, da smo rjavega medveda (parček) izvozili v Francijo, ker oni so svoje medvede iztrebili. Uganete, kaj se je zgodilo s tem parom? Točno tako, ubili so tudi ta dva. V četrtek smo si dopoldne ogledali 300 let star mlin, ki še deluje, a ne več v konkurenčnih okvirih, je pa vedno zanimivo videti, kako so včasih mleli moko. Največ pozornosti so nam pobrale domače živali (pes, zajci in kokoši), nekoliko manj lepota narave, čeprav,

moram priznati, nas je sonce lepo božalo s svojimi sončnimi žarki.

Popoldne smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je bila odpeljana v gozd, kjer je delala bivake. Ni nam šlo pretirano dobro, saj je teren visel. Ampak kaj češ … zato se pa imenuje preživetje v naravi. Tam ti nihče ne pripravi terena kot za hišo – v vago ravno. Druga skupina je imela skupinske igre. To pa je bila huda preizkušnja za živce, sodelovanje, ravnotežje, pamet, dogovarjanje, poslušanje, vodenje … Uf, toliko razmišljanja …

Sledil bo disko večer. Zato naj tukaj končam, ker moram po svojo izbranko. Učitelji so nam naročili, da si mora vsak fant izbrati dekle, s katerim bo plesal. Jaz svojo že imam. Ampak zaradi osebne narave večera vam ne smem izdati popolnoma ničesar več. Starši, vprašajte nas to doma, ampak ne silite v nas – če bomo hoteli povedati, bomo, če ne, pa ne.

V petek naj bi odrinili ob 13.30, kar pomeni, da smo okrog 15.15 na šolski avtobusni postaji. Komaj čakamo, da se vidimo. Čav in lep pozdrav iz Osilnice!

Vaš otrok