CŠOD Kranjska Gora, 1. skupina

V CŠOD Kranjska Gora smo šli na našo zadnjo skupno šolo v naravi. Pa ker smo korona generacija, je bila ta šele druga naša skupna. Tega smo se vsi dobro zavedali in smo prav zares izkoristili čisto vsak trenutek, pa naj je sijalo sonce ali padal dež, naj je bilo zunaj svetlo, še najbolj na polno pa, ko je bilo zunaj temno.
Bili smo odlična ekipa, sami srčni, veseli in prijetni učenci, pa učitelji so bili tudi fejst, do trenutka, ko so ugasnili muziko. Ampak, pojdimo od začetka.
Naša učiteljica Urška je prav na 25. 5. praznovala okroglo obletnico, pa smo že na avtobusu peli vse najboljše in potem še večkrat vmes. Ob prihodu v dom smo se zbrali na blazinah v večnamenskem prostoru. Tam smo z ušesi poslušali pravila domskega hišnega reda, ampak zares je bil center naše pozornosti drugje: ping pong miza, plesišče in plezalna stena. Tako smo učiteljem dokazali, da tudi pri pouku lahko sledimo in klepetamo, pa vseeno vse znamo. Cele tri dni nas niti enkrat ni bilo treba opomniti.
Najprej smo šli na ogled Kranjske Gore, ogledali smo si smučišče, ponovili geografske značilnosti in gorovja okrog mesteca, pa znamenite zgradbe, med katerimi smo našteli vsaj pet slaščičarn in vmes izvedeli še, kako je bilo v daljni prazgodovini, ko je na teh progah še zmagoval Bojan Križaj. Jerca je spet dokazala, da je prava splošna enciklopedija, brez nje bi živeli v prepričanju, da je Josip Jurčič napisal Kekca (namig: Josip Vandot je pravilen odgovor). Potem imajo v Kranjski Gori tudi Mercator in ko smo tam pod streho čakali, da se dež malo naveliča samega sebe, nas je učiteljica Urška častila sladoled.
Po kosilu smo imeli malo pavze (punce so še napihale 40 roza balonov in na skrivaj postavile mlaj), potem je odšla ena skupina na jezero Jasna veslat s kanuji, drugi dve na ogled Triglavskega narodnega parka. Na tekmovanju s kanuji je tisti dan zmagala ekipa Fizika, Kemija in Marcel, v Triglavskem narodnem parku pa neuradno najbrž David, ki je našel gorjačo. Ta glavno veselje pa sta bila zipline in osvežujoča Pišnica, v katero se lahko meče žabce ali pa si v njej osveži podplate … tudi tja do riti.
Po večerji je bila veselica – igrali smo Twister, ping pong, plezali po stenah in peli in plesali, še učitelji so sodelovali. Potem so se spremenili v limone in nas poslali pod tuš in spat. Od trenutka, ko je zadnjo besedo šepnil Matic, se nihče ne spomni nič, vse do jutranje budnice.
Po zajtrku smo se razdelili v tri skupine, Ajevci so veslali na Jasni, Bjevci so šli v Triglavski narodni park, Cjevci pa na Zelence. V Triglavskem narodnem parku smo poslušali legende in ker jih je domska učiteljica povedala tako od srca, smo ji na koncu zaploskali. Zelenci so izvir Save Dolinke in ko jih vidiš, si res kanček ponosen, da prihajaš iz Slovenije, kjer najdeš tak lep izvir. Ajevci so imeli pa avanturo. Ekipa Matic, Tjaš in Anže je zaostala za 3 sekunde za Bjevsko zmagovalno ekipo, ampak herojstvo je pa na strani Ajevcev. Tjaš je imel namen zaplavat v jezeru, ko so pa na dno jezera padla očala, je imel hkrati še priliko dokazati, da je heroj. Samo kaj, ko plavati ni isto kot potapljati se, še za našega jeklenega junaka je bilo to kar osvežilno. Ko smo ga oblekli v sposojena oblačila in vanj nalili vroč sladkan čaj, je bil mraz pozabljen, slava bo pa za zmeraj ostala.
Po kosilu so veslali še Cjevci, brez podobnih pretresov, Ajevci in Bjevci smo pa šli pogledat lepote Slovenije in po poti še nekaj eksotike. Šli smo namreč mimo farme nojev, ki so se podili kar za kokošmi, je bilo fino za smejat. Potem smo šli skozi Rateče in vasico Podkoren ter imeli fotošuting zraven Zelencev s Poncami v ozadju. Po poti pa so naši fantje še opravili strokovno gozdarsko delo in pokonci postavili nagnjeno smreko.
Po večerji smo šli v mesto še na poslovilen sprehod, nekateri na napolitankin sladoled, drugi na pizzo, potem pa spet na žur. Sobe so se predstavile, večinoma z dobrimi vici, Jerca, Lucija, Karolina, Ana in Arsa pa so sestavile kar cel rap komad. Sledil je skupinski odklop, vsi smo plesali, peli, skakali, bili veseli, da smo skupaj, da se imamo in da lahko skupaj brez mask v istem prostoru divjamo. Bili smo pozni, ampak nam je minilo prej kot šolski odmor.
Za zadnji dan smo vsi skupaj odšli v Triglavski narodni park, tokrat kar do Krnice. Kdor je bil v formi in je hotel čisto do vrha, se mu je to uresničilo, ostali pa smo počakali na križišču in počivali ob malici.
Najbolj smo si zapomnili, da smo se imeli fino. Ko bomo veliki, se bomo pa spomnili, da je Kranjska Gora lep del Slovenije in se bomo vrnili po lepe spomine.
Opomba: ker smo v treh dneh naredili več kot 55 km, potem še večji del noči preplesali, sedaj pa se moramo pripraviti na tekmovanja in ocenjevanja, smo tokrat domačo nalogo naložili učiteljem in jih prosili, da zapišejo naše vtise za šolsko spletno stran. Tole zgoraj so oni spisali, ocene razumevanja naših vtisov jim bomo pa v šoli podali.
Za 8. a, 8. b in 8. c spisali: (po abecedi) Blanka K., Gregor A., Suzana K. in Urška P.