CŠOD Kranjska Gora, 1. skupina
Učenci 8. razredov matične šole smo se v ponedeljek odpravili v šolo v naravi v Kranjsko Goro. Tega smo se zelo veselili, ker en teden ne bo šole. Jupi. Ko smo prišli v Kranjsko Goro smo najprej poslušali »zanimiva navodila« za obnašanje v domu. Po nastanitvah po sobah smo odšli na kosilo in vsak razred na popoldanske aktivnosti. Zvečer pa na pohod po Kranjski Gori. V torek smo bili z aktivnostmi zaposleni ves dan. Imeli smo sprostitvene vaje, zato bomo danes lažje zaspali J. Popoldne pa smo se z zelo zabavno učiteljico igrali super igre in poslušali njene šale. Ko smo zvečer odšli na sprehod smo naredili selfie s severno korejskimi turisti. Veselimo se naslednjih dni in upamo na boljše vreme.
Kranjska Gora – sreda, četrtek
Končno nas je v sredo zjutraj pričakalo lepše vreme. Odpravili smo se do Zelencev, kjer smo občudovali čudovito naravo okrog sebe. V prelepem okolju smo si privoščili malico in se odpravili nazaj proti domu. Popoldan nas je čakala vožnja s kanuji na jezeru Jasna. Po prvih nesigurnih zaveslajih nam je postajala vožnja in veslanje vse bolj všeč, pa tudi prelepa narava nas je popolnoma očarala. Bilo je zelo zabavno in čas nam je vse prehitro minil. Športnega popoldneva še ni bilo konec, nadaljevali smo s športnimi igrami na travniku pred domom. Zabavali smo se z igranjem odbojke, nogometa, badmintona, metanjem balinčkov… Bilo je res super.
In že je pred nami četrtek in Lov na Kosobrina – orientacijsko tekmovanje. Razdeljeni v skupine po tri smo se podali na lov. Premagati smo morali veliko stopnic in strmin, ter pokazati veliko znanja iz različnih področji, kar nam je super uspelo. Popoldan smo se poučili o zdravi prehrani, pripravili sadna nabodala in različne namaze. Zvečer smo se zabavali na zaključni prireditvi ob predstavitvah posameznih sob, plesu in petju.
Ana Kavšek, 8.a
Gneča požrtvovalnih narodnih herojev – gruča pubertetnikov v najhujši krizi je pričakala slavnostno poslovilno delegacijo naših staršev. Po cmoku sem, po cmoku tja » ljuba duša pazi nase, pa da ne bo kakšnih neumnosti, nikamor ne greš brez objemčka. Lahko za enkrat nehaš. Mami, saj ne grem na Kostariko.« Po vseh teh litanijah smo dvignili sidra, odrinili na odprto morje, novim dogodivščinam naproti. Seveda, pričakalo nas je vreme primerno za na solato (kislo), v pravem kontrastu z običajnim šolskim dnem (bodite pozorni, vsi dnevi, ko se moramo odpraviti v šolo so lahko sončni in odlični, še zlasti prvi šolski dan – gre za dogovor matere narave in ministrstva za šolstvo.
Sledilo je kosilo, na jedilniku je bil golaž in koruzni zdrob (najboljša polenta vseh časov). In že nas je čakal treking po Kranjski Gori. Slikovita gorenjska pokrajina nas je omrežila, nad nami so se vzpenjali lično pozeleneli hribi. Najvišji vrhovi so bili v znak svoje pomembnosti okronani z belimi končiči. Vso pot nam je s svojim žuborenjem čas krajšala živahna Pišnica. Piko na i so dodala vzorno razporejena jezerca in bajerji z nebesno modro vodo. Ko prideš sem, te najprej zadane kap, saj v življenju še nisi dihal tako čistega zraka. V čudovitem ambientu smo se prepustili predavanju najboljši učiteljici – naravi. Zame neprecenljiva izkušnja ne more nadomestiti pristnega učenja, doživljanja z vsemi čuti, poizkušanja in čutenja, niti katera koli knjiga, powerpoint z vso možno multimedijo ne damo v zameno.
Takoj po zajtrku naslednjega dne smo se horuk na kolesa, zapeljali do sosednje Italije. Naslednja postaja je bila Dolina pod Poncami ali bolj poznana kot Planica. Lagali bi, če bi dejali, da smo uživali, prenekateri izmed nas je »pozabil« katerega izmed za mraz ključnih kosov oblačil, toda kar smo skuhali, je bilo pač treba pojesti. Na koncu je bil topel čaj toliko slajši in makovka še toliko bolj rahla.
Torek popoldan je bil namenjen zdravi prehrani. Pa tu ne govorimo o tabelah in grafih vitaminov, mineralov, makrohranil, idealne telesne teže – s tem nismo izgubljali časa ali za nameček še dolgočasili drugih. Namesto tega smo kar takoj prešli k bistvu – pripravili smo ljubka nabodalca, privlačna za oko in usta. Po sladkem, toda zdravem, so se prilegli še slani skutno zelenjavni namazi.
Vreme je še naprej sivo, deževno in otožno. Toda glej: v trenutku, ko tole pišem so name sramežljivo posijali mladi sončni žarki. Saj pravijo, da po dežju vedno posije sonce. No, skoraj vedno naj bi. Sicer pa je vreme v svoji raznovrstnosti posebna lepota.
Juhej, javljamo se iz CŠOD-ja Kranjska gora! Po obilnem zajtrku (telo je vendar celo noč prebavljalo in dihalo-še sreča) je takoj sledila meni najbolj všečna delavnica- učili smo se obnavljanja svojega telesa in sprostitve, odpravili smo se tudi k jezeru Jasna, kjer smo začutili (dobesedno) ta način umirjenja, morali smo namreč zapreti oči ter poskusiti kar najbolj uporabljati še druga čutila. Prijazna Klavdija nam je omogočila izkušnjo z jogo, drugi del dejavnosti pa je bil še posebej navdihujoč; pogovarjali smo se o motivaciji, karieri in osebnih ciljih, spodbudila nas je, da te tudi zapišemo, kako je že rekel neki mož: «Nenapisan cilj je zgolj želja«.
Sredino popoldne je bilo namenjeno vožnji s kanujem. Kakor je znano, smo vsi to počeli prvič, tako da sploh prvi zavesljali niso bili kdo ve kako profesionalni, to sta priznala še celo energična animatorja, prava komika Miro in Barbara. Vendar pa, kakor je v naši tradiciji, vedno presenečamo okolico in sebe in ob koncu popoldneva bili že kaj spretni čeprav: « Kako za vraga se pelje naravnost!?«
Zelo lušten preostanek popoldneva smo preživeli na travniku ob igri z najboljšo igračo vseh časov: žogo. S pomočjo te in še vedno otroških duš se je pusta kratka trava spremenila v razburljivo igrišče, polno morebitnih novih dogodivščin, tekali smo in se podili za žogo in mimogrede, kdor je bral lanskoletna poročila, se še spomnite zmagoslavnega (nogometnega!) pohoda 5:0 za dekleta? 😉 Kako se je še govorilo o tem…
Četrtek je postregel s poglavitno, vse je bilo usmerjeno v to, z orientacijskim pohodom po Kranjski Gori, Lovom na Kosobrina, kakor so mu pravili. Pa tu ni šlo za nadležna in mukotrpna vprašanja; preverjala se je zdrava kmečka pamet, iznajdljivost in splošno znanje, med pohajkovanjem po okoliškem gozdu so se spletla nova poznanstva in prijateljstva. Sledilo je zasluženo kosilo in v čast kar dvema slavljenka smo se mastili s sladoledom, istemu scenariju smo bili priča še za večerjo.
Čakala nas je morebiti najtežja, vsekakor pa najbolj priljubljena naloga tega tedna- predstavitvena točka posamezne sobe. Tu se je bilo potrebno spomniti kar najizvirnejše ideje za nastop ter jo kakovostno realizirati. Nekateri so bili tu bolj, drugi manj ustvarjalni, dodali smo razne vložke za poseben učinek, sledili so še zadnji amandmaji, nekaj gonilnega pričakovanja in treme v trebuhu, vse pa je bilo poplačano s skoraj do solz nasmejanimi obrazi naših učiteljev in vaditeljev. Ampak hej, nismo več otroci, saj rastemo in zorimo ter smo vse bližje tudi odraslem svetu, kjer vse bolj in bolj razumemo in smo tudi razumljeni. Vsem igralno-glasbeno-plesnim naporom je seveda sledila zaslužena sprostitev.
Drobne svetlobne kapljice vseh mavričnih barv so skupaj s plesno glasbo igraje ustvarjale dinamično vzdušje, na vseh straneh smo lahko opazovali razpršen ples barv, zvoka in oblik. Tako mi, kot naše svetlobne, barvite vrstnice iz disko krogle, smo plesali, rajali in se veselili. Tu so naredile vtis vse telesne in pevske sposobnosti naših sošolcev, poltema in žareča svetloba sta dajali tem prostoru prav poseben čar. Piko na i so dodali učitelji, ko smo si lahko mi sami izbrali muziko, kar je čas naredil še bolj prilagojen našim potrebam in željam. Polni vtisov z večera smo, še malce »naspidirani«, popadali v postelje z mislimi na naše bližnje, ki jih bomo že naslednji dan spet videli.
Še poslednji (no, upajmo, da vendarle ne) kranjskogorski zajtrk in horuk do zadnje destinacije tega tedna- naravnega rezervata Zelenci. Pred tem je bilo na planu nekaj teorije o mokriščih, v preteklosti prezretih in zapostavljenih, a v resnici sila dragocenih življenjskih okoljih, z izjemnim pomenom na živali, prebivalce in pravzaprav na ves svet, ter kakšen podatek o dotičnem barju. Kaj kmalu pa smo obuli pohodne čevlje ter se odpravili proti temu naravnemu biseru, »državnega pomena«, preverit, če je temu res tako. Hitro smo se prepustili hoji in neokrnjeni naravi naokrog, kljub temu pa smo v Dom prišli vseeno malce utrujeni. Na srečo nas je v jedilnici čakala sladica, limonina skutna tortica in prijetno posladkani smo sedli na avtobus proti domu (v tem primeru pa napisan z malo začetnico, če smo že pri slovenščini, prosim!).
Zoja Peteh, 8. b
