»Bo že zemlja ven vzela …«
»Bo že zemlja ven vzela …«
Tako se je rad pošalil dr. Gregor Fedran, zdravnik, ki je leta 1925 odprl ordinacijo v graščini na Hudem. Spomin nanj je med ljudmi še tako živ, da skoraj ni starejšega človeka v našem šolskem okolju, ki ne bi vedel vsaj kakšne šale, ki jo je dr. Fedran »uporabil«, ko so ljudje pri njem iskali zdravja …
Mladi raziskovalci zgodovine smo se lotili raziskovanja s pomočjo številnih ustnih virov, literature, arhivskih dokumentov. Ugotovili smo, da je bila to plemiška rodbina, povzdignjena v viteški stan. Največ zaslug za napredovanje družine je imel začetnik rodu, in sicer Gregor Fedran, ki se je na poti do uspeha najprej ustavil v samostanu v Stični. Podjeten, kot je bil, je kupil gostilno na Malem Hudem, poskrbel pa je tudi za pošto, ki je uradovala v istem poslopju.
Sposoben, dober gospodar in organizator, si je zaželel tudi malo slave. Plemič in kasneje vitez ni postal kar tako – prošnjo na Dunaj je moral podkrepiti z dokazi! Od leta 1768 je tako lahko uporabljal prilastek Foedransperg, deset let pozneje pa so omenjeni atribut lahko uporabili vsi njegovi zakoniti nasledniki.
Sledi družine smo našli tudi v Leščevju, Trebnjem, Ljubljani … nič čudnega, slovenski prostor so »obvladovali« od sredine 18. stoletja dalje.
Nas je najbolj navdušila sama graščina – danes v nič kaj zavidljivem stanju – in spomini prebivalcev na njo. Nekoč je bila urejena, vrt poln rož, v hiši dragocenosti. Pa dr. Fedran: ga. Slavka Emeršič je »natresla« polno prgišče spominov na svojega soseda, gospe Marinka Boljka, Ivica Zupančič, Milena Zaletelj, Majda Verbič so misli na zdravnika nizale kot drobne bisere na ogrlico … Spomini nanj so večinoma pozitivni! Gospod Karel Frantar je »obudil« ribnik v Leščevju; Jurčičeve knjige, v katerih je pisatelj uporabil Foedransperge kot literarne junake (seveda pod drugimi imeni), zna malodane na pamet.
Ugotovili smo, da je družina pozitivno vplivala na razvoj naših krajev. Res so se čutili plemiče, a so znali navezati stike tudi s preprostimi ljudmi, hkrati so ljudem nakazali vse prednosti izobrazbe in drugačnega načina življenja.
Izsledke smo strnili v knjigo z naslovom Družbeni status – zgodbe o uspehih in porazih s podnaslovom »Dom ni hiša, dom so ljudje v njej«, ki smo si ga »izposodili« pri ge. Slavki Emeršič.
Zapisala mentorica: Zlata Kastelic, prof.
»Fedran frizuro, prosim!«
Nalogo smo v petek, 27. 5. 2016, predstavili na 47. srečanju mladih zgodovinarjev – v slovenskem merilu, kajpak! Jaz, Manca Kepa iz 8. a, Stanko Šivec in Enej Humar, oba iz 6. a, smo se pod vodstvom mentorice Zlate Kastelic odpravili na OŠ Rodica v Domžale. Zjutraj smo se zbrali pri »Smrekarci«, dan je bil čudovit, a se kar nismo mogli pomiriti. To je uspelo šele naši mentorici, ki nas je vzpodbujala in nam povedala, da moramo zaupati vase, saj smo se vendar dolgo in temeljito pripravljali … In res! Prišli smo v Domžale, malo iskali »ta pravo« šolo in že smo bili v skupnem prostoru z učenci in učenkami iz vse Slovenije. Večina je že pridno vadila, mi pa smo se odpravili v učilnico in še malo »povadili«.
Na vrsti smo bili prvi. Konkurenca je bila huda. Nalogo smo odlično predstavili; za poslušalce in gledalce so bile posebej zabavne anekdote, povezane z dr. Fedranom, in so še danes prisotne med ljudmi. Enej in Stanko sta rojena igralca! No, da je bil zdravnik s Hudega res nekaj posebnega, pove tudi to, da je stil njegovega striženja narekoval »frizuro« marsikaterega moškega v Ivančni Gorici in okolici.
Na OŠ Rodica so nam pripravili res lep kulturni program, zatem se je začela podelitev priznanj: ko je članica komisije povedala, da smo usvojili zlato priznanje, nam je pošteno odleglo.
Po podelitvi smo se odpravili v muzej v Kamnik, kjer smo si ogledali številne predmete, ki »pokrivajo« različna obdobja zgodovine – vse od prazgodovine do konca 20. stoletja.
Nato pa – saj veste – domov! Izjemno zadovoljni in z odličnimi vtisi.
Zapisala: Manca Kepa, 8. a razred, matična šola
