7.a CŠOD Breženka
Morje, sonce in …
svoboda! Že res, da o tem poje pesem, mi pa se bomo spomnili tedna šole v naravi. Ne ne, ne bomo vam napisali dnevnika, tako lepo po vrsti, kaj vse smo počeli. Za to je očitno že prepozno, saj se je od 23. maja do danes zgodilo že veliko drugi stvari. Prepričani smo tudi, da ste imeli v tem času druge skrbi – predvsem, kako izboljšati ocene, si nabrati več znanja za dober začetek v novem šolskem letu … Le kdo je utegnil brati še spletno stran šole?!
V šoli v naravi, v Fiesi, smo se, 7. a, imeli “super”. Sonce je sijalo “kot za stavo”, morje je kar samo vabilo v svoje naročje. Kopali smo se, včasih kar oblečeni poskakali v vodo in se že čez nekaj minut posušili. Sončili se nismo pretirano, obvezno smo morali nositi pokrivala in sončna očala. Menda se po novem ne gre šaliti s pretiranim izpostavljanjem soncu; pazite tudi vi, ko vas bo v letošnjih počitnicah zaneslo na morsko obalo.
Kaj smo še počeli? Spoznavali smo življenje v jezerih v Fiesi, na morskem obrežju, merili, računali, zapisovali, urejali dnevnik dela … Tako, čisto po šolsko, a v naravi. To pa je bilo napisano na kožo vsem tistim, ki smo bolj radovedni, nemirni, kdaj pa kdaj prepustimo delo vodjem ekipe, a se vseeno česa naučimo.
Pa pohodi! V Piran, v Strunjan … vsi so bili “okronani” s sladoledom, ki smo si ga res izdatno privoščili. Posebej vznemirljiv je bil pohod do strunjanskih solin; šli smo malo “okrog”, po strminah – se nam je zdelo, da smo se za hip spremenili v planince!
Tudi ribarili smo, se pomerili v orientacijskem pohodu, poznavanju rastlinja. “Špica” vsega pa je bila vožnja s čolnom; razdelili smo se v dve skupini, si nadeli rešilne jopiče, poprijeli za vesla in, hajd, do solin. Tekmovali smo in prehiteli skupino, ki ji je poveljeval učitelj Žiga. Naš kapitan Franci je bil kot pravi morski “volk”, izkušen, tudi upirati se mu nismo smeli pretirano, pravzaprav nič!
Pa ples! Nepozabno! Prekratko! V četrtek, predzadnji večer, smo se predstavili in zaplesali. Uf, skoraj bi pozabili. V šoli v naravi smo bili s šolo iz Ljubljane, s Poljanci. Iskrice so se kresale, telefonske številke so se “pretihotapile” do željenega cilja.
Vmes smo tudi jedli: eni raje, drugi manj. Solata in zelenjava nam ne gre v slast, pomembno je tudi, da hrane ni treba pretirano žvečiti, juho radi jemo s kruhom in ne z žilco. O teh navadah bo treba najbrž razmisliti!!! Za sobe smo skrbeli sami; eni zelo vzorno, drugi malo manj, a je le nekako šlo, da je brisača našla svoje mesto na polici, zobna ščetka v kopalnici … Vmes sta bila dva kovčka že pripravljena za odhod domov
(ne od naše učiteljice, da ne bo pomote!), a se je potem vse dobro izteklo.
Zadnji dan – vožnja z ladjico – pogled z morja na obalo. Lepo, tudi poučno.
Slovo! Ne morete si misliti; dva prstana sta romala z novima lastnicama v Ljubljano, tekle so solzice, spomini bodo najlepši. Naša učiteljica je rekla, da je bila en teden “v raju”.
Toliko smo vam napisali zato, da vam obudimo lepe spomine, ker ste bili tudi vi kdaj v šoli v naravi, ali kako drugače na morju. Počitnice se hitro približujejo; želimo vam, da bi vsi okusili slano morje, ujeli košček sonca, ki na obali zatone na poseben način, si privoščili majhno goro sladoleda in se spočiti vrnili v šolske klopi.
Pa srečno!
Učenke in učenci 7. a razreda s svojo razredničarko Zlato Kastelic