Vsak panj “špila” po svoje ali Med iz Ilovškega valjaka
Lepi dnevi v mesecu septembru kar vabijo k pouku izven šole. Tudi učenke in učenci OŠ Stična, ki obiskujejo izbirni predmet OPK in SRD (etnologija), smo se v zadnjem tednu septembra odpravili raziskovat – tokrat čebele – v kraj Mekinje k Antonu in Sonji Ceglar.
Gospa Sonja nas je pričakala z izvrstnimi medenjaki, gospod Anton pa nam je pripravil pravo učno uro v naravi. Najprej nam je predstavil čebelo, kranjsko sivko, na katero smo Slovenci zelo ponosni. Ogledali smo si tudi nekaj “strojev”, ki so potrebni, da med sploh pride na naše jedilnike. Prvi panj sta z ženo Sonjo kupila pred štirinajstimi leti.
Povzpeli smo se na hribček za hišo. Pred nami se je razprostrla Ilovškova domačija. Izvedeli smo, da tukaj čebelarijo že od nekdaj. Posest s tem imenom je obstajala že pred letom 1136.
“Franc Meglič, stari Ilovšček, je po vrnitvi iz Amerike leta 1894, z nakupom posesti podedoval tudi zapuščeni čebelnjak. Pod novim slamnatim krovom je naselil nekaj rojev čebel in kmalu so točili.”
Presenečeni smo bili, da starodavni čebelnjak še stoji, le da so ga preselili nekaj deset metrov s prvotnega mesta. Pridružil se mu je novi, z velikim številom panjev. Čebele so veselo preletavale panje, mi pa smo se podali v “zakulisje”. Gospod Ceglar nam je razkazal ozadje panjev, način dimljenja prostora, matico, kako lovi roje, tehtnico in še bi lahko naštevali. Tri dekleta so se oblekla v čebelarsko opremo; Nina, ki je hišna punca, pa se je upala postaviti kar med čebele.
Za nas glavni del, pokušina medu, za katerega skrbi gospa Sonja, je sledil v lepo opremljenih prostorih z različnimi izdelki, ki jih “pridelajo” čebele in njihova “gospodarja” – bolj prijatelja – saj veliko časa preživita med njimi.
Cvetlični, lipov, kostanjev, akacijin, hojin in gozdni med so nam šli pošteno v slast. Mazali smo ga na domači kruh iz Sonjine peči, presenetila pa nas je tudi z medenim kruhom. Anton nam je pokazal še izdelke iz voska, propolis, Ilovški medeni liker smo gledali samo od daleč, čudili smo se cvetnemu prahu, ki ga gospodar “prebira” tako kot fižol.
Kar ni se nam dalo oditi od velike mize, polne dobrot iz medu. Ugotovili smo, da morata Sonja in Anton vložiti veliko truda v tako bogato bero medu, posebej, ker imata čebelnjak tudi na Primorskem. Sonjina pomočnica je Nina, nečakinja, ki pomaga z vsem srcem. “Čebele”, tako pravi Anton, “se ne pustijo goljufati. Delo in življenje imajo urejeno po nenapisanih pravilih, ki se jih držijo in to zahtevajo tudi od svojih oskrbnikov.”
Veliko zaslugo, da smo obiskali Ilovec pa ima Jaka, osmarček, Sonjin nečak, ki mu gre organizacija obiska bolje od rok kot čebelarjenje.
Presenetilo nas je še nekaj: sožitje med člani družine! “Čebele družijo ljudi, en sam človek ne zmore vsega dela!” je zaključil naš gostitelj. Pa se tudi mi oprimimo te modrosti, ki jo zahtevajo čebele in nazorno pokažejo Ilovškovi.
Zlata Kastelic, prof.; učiteljica izbirnega predmeta etnologija
Ali ste vedeli?
– cvetlični med krepi žile in je priporočljiv srčnim bolnikom;
– lipov med je zelo antibaktericiden in pomaga pri prehladnih obolenjih ter pospešuje znojenje;
– kostanjev med ugodno vpliva na jetra in prebavila. Priporočajo ga bolnikom z anemijo, živčnim bolnikom … Ker vsebuje veliko količino fruktoze, ga lahko uživajo tudi sladkorni bolniki;
– akacijin med blaži utrujenost;
– hojin med je priporočljiv pri obolenjih pljuč;
– gozdni med krepi odpornost in pomaga pri vnetju dihalnih poti;
– medeni liker (za odrasle) prijetno krepi!
(Iz zgibanke Med iz Ilovškega valjaka)