Javljanje z domačega terena

Piše Dragica Šteh, prof.
ambasadorka občine Ivančna Gorica

Sreda, 1. april  2020

Za nami je mesec, ki je vsaj za nekaj časa postavil drugačne standarde življenja, sobivanja, udobja, izobraževanja in ohranjanja zdravja. Danes je popoldanski sprehod med vetrom in sončnimi žarki naplavil vprašanje: »Kaj pogrešaš?« 

Pogrešam sošolce.

Pogrešam šolske odmore in malico.

Pogrešam druženje na avtobusni postaji.

Pogrešam učiteljico za naravoslovje.

Pogrešam športne in kulturne dneve.

Pogrešam debate v avtomobilu.

Pogrešam med dvema ognjema.

Pogrešam pico iz gostilne.

… Otroke je razmišljanje o pogrešanju neslo na vse strani. Do obiska starodavne cerkvice na gričku in nedeljskega obiska prijateljev. Do spominov na morje in nagradne kino predstave.

Mene je najprej neslo v območje ne-pogrešanja. V območje, kjer sem si v bistvu lahko celo malo oddahnila. Ne pogrešam trgovin. Ne pogrešam neprestanega hitenja. Ne pogrešam gledanja na uro in dni, ko smo se družinski člani komaj kaj videli.

A pogrešam vsakdanji red.

Pogrešam resnična srečanja z učenci in sodelavci. Burne debate in odkritosrčen smeh. Pogrešam ure in odmore. Celo nadomeščanja in varstvo vozačev J. Pogrešam ujete odzive ob razlagi nove snovi in možnost, da takoj na licu mesta razjasnimo tisto, kar ni razumljivo. Pogrešam tablo in kredo in flomastre. Pogrešam pogled skozi okno iz najljubše učilnice in praznovanja v zbornici. Pogrešam dneve dejavnosti s sendvičem v nahrbtniku. Pogrešam radoživost in dobro voljo naših kuharic. Pogrešam navijanje za šolsko ekipo in skrhan glas ob proslavljanju zmage. Pogrešam analiziranj tekem Lige prvakov. Pogrešam Ligo prvakov, Dončiča in Gajserja. Pogrešam nedeljo prejšnjega časa. Nedeljo, z nostalgičnim občutkom, da se vikend izteka in vznemirljivim pričakovanjem novega tedna. 

Ko smo prišli s precej filozofskega sprehoda, smo seveda vsi najbolj pogrešali hrano. Še dobro, da je bilo na urniku gospodinjstvo in da smo si lahko dali duška s pripravo nekajhodnega menija. Debata o tem, kaj pogrešamo in česa se po zaključku obdobja #ostanidoma najbolj veselimo, pa se še zdaleč ni končala.

Petek, 27. marec  2020

Diši po zimskih počitnicah. Tistih, izpred nekaj desetletij, ko je bilo snega vsaj za pošteno sankanje tudi na hribu za vasjo in ko se je toplota krušne peči zalezla v dolg jutranji spanec kot čokoladni namaz po palačinkah.

Diši po počitnicah. A prostega časa ni prav veliko.

Ta teden se elektronski poštni predal polni z odzivi staršev in učencev. Delo na daljavo je na svojevrstno preizkušnjo postavilo znameniti pedagoški trikotnik, za katerega z vso prisebnostjo trdim, da nima pravega smisla. V pedagoškem procesu ni nasprotnih strani. Naš skupni cilj je ves čas isti – naše učence, otroke in mladostnike pripraviti na odgovorno, splošno razgledano in z delovnimi navadami opremljeno življenje. Na plano so prišle povsem običajne stvari in problemi. Težave z vzpostavljanjem internetne povezave, nedosegljivost spletnih učilnic, pomanjkanje osebnih stikov… Med prebiranjem navodil in seznanjanjem z orodji za delo na daljavo, se pogled ujame v vrtinec snežink in prepozna metaforo. Znašli smo se v vrtincu neznanih okoliščin in občutkov. Varna tla pod nogami se izmikajo. Vsesplošna razvajenost, v katero se vsi bolj ali manj lahko prepoznamo, nam v tej situaciji niti malo ne koristi. Na določenih področjih začenjamo prav na začetku, Z osnovnimi veščinami olike, sporazumevanja in preproste skrbi za sočloveka.

Na sredini tega tedna je kraljeval poseben praznik. Materinski dan. Tokrat res zelo poseben in prazničen, saj so bila vsa voščila in darila pripravljena doma. Koncert izbranih pesmi, ples in skrbno izdelana voščilnica pomenijo več kot vse vrtnice in bombonjere tega sveta.

Snežinke so se tedna sproti topile in nam privoščile le nostalgičen pogled na rahlo belo kopreno čez travnike in polja. Ob koncu tedna kljukamo sezname in se pogovorimo o primanjkljajih in presežkih minulega tedna. Si nastavimo ogledalo in si obljubimo, da bomo prihodnji teden še malo bolj utrdili snov, še kaj zanimivega prebrali, se lotili kakega poučnega eksperimenta in upali, da bomo vsaj kakšno učno uro lahko izpeljali zunaj.

Spoiler title
Ponedeljek, 23. marec  2020

Na magnetni resonanci glave nekaj let nazaj sem prvič v zares in do zadnje celice realno čutila, kaj je to klavstrofobija. Ozek, utesnjen prostor, v katerem je poskus glasbe preglasilo ropotanje aparata in tresljaji v nepredvidljivih časovnih intervalih in kar je najbolj zoprno – čas, ki se zdi dolg kot pol večnosti.

Učitelji smo začeli drugi teden poučevanja na daljavo in tudi starši smo začeli vsaj s sodelovanjem, če ne že z izvajanjem  drugega tedna šolanja na daljavo.  Sredi ponedeljkovega dopoldneva nisem več prepričana, v kateri vlogi sem se znašla. V elektronski predal prihajajo pošiljke učencev z rešenim preverjanjem znanja, pri angleščini v prvem razredu prepevamo številke od 10 nazaj, kar več kot očitno pade še v kontekst učenja števnikov in večne nuje po totalnem obvladanju poštevanke. Vreme se je precej skisalo in če nam je  prejšnji teden sonce na široko odpiralo vrata in večino popoldanskih prostih uric preselilo na dvorišča, vrt in gozd; potem se danes zaviti v jakne in kapuce komaj lotimo obvezne atletske abecede in nekaj metov na koš. Ne samo sonce, tudi adrenalin prvega tedna je rahlo popustil. Kot da bi nekje zadaj v malih možganih živela zasanjana misel, da je vse skupaj samo  kratek a odločen opomin. V tem tednu resnica mnogo odločneje in veliko bolj resno pronica v naše domove. Namesto obiska priljubljenih skal v naši gozdni učilnici, izkoristimo čas za telefonske klice. Malo se tresejo glasovi. Pogrešanja vseh vrst pronicajo iz besed in na licu se sem in tja zalesketa nekaj srebrnega. Ker dan tišči do tal, se za rešilno bilko kot že tolikokrat, ponudi domača pečica in ko zadiši po bananinih kolačkih, postane vse vsaj malo lažje. Ko se proti večeru v e-nabiralnik stekajo številni pozdravi, dobre misli in javljanja iz drugih domačih terenov, se oblaki tesnobe že skoraj povsem razkrojijo.  

Situacija je na momente psihološko kavstrofobična, se vam ne zdi? In čas je dobil neke druge razsežnosti, ki jih do zdaj nismo poznali. Naenkrat se nič ne mudi in marsikaj prej tako zelo nujnega, bo zdaj brez posebnih travm lahko počakalo. Ker mora. Ker smo si očitno prislužili posebno magnetno resonanco našega življenja.

Petek, 20. marec  2020
Če bi bil običajen petek, bi že vedeli, kako je šlo našim učencem na Kenguruju. Če bi bil običajen petek, bi danes že stiskali pesti in navijali za naše orle v Planici. Če bi bil običajen petek, bi si oddahnili od delovnega tedna in komaj čakali vikend. Če bi bil …
Pa ni. Bil je pravzaprav eden izmed najbolj čudnih petkov v enem izmed najbolj nenavadnih tednov, za katerega z vso prisebnostjo trdim, da spominja na znanstveno fantastiko. Kdo pa si je pred enim mesecem, ko smo z enim očesom spremljali poročila s Kitajske in se počutili nelagodno ob pljuskanju italijanskih zgodb čez mejo, predstavljal, da bomo teden preživeli – v oblaku…
Točno tam se je ta teden namreč odvijal velik del naših življenj. V virtualnem oblaku z virtualno učilnico in virtualnim katedrom, celo z virtualnimi konferencami in srečanji aktivov. Bil je to eden izmed najbolj učno bogatih tednov, ne samo za učence ampak tudi, morda celo predvsem za učitelje. Ni si možno predstavljati kaj vse poskušamo, da bi se ja čim bolj približali avtohtonemu načinu poučevanja v razredu. Koliko novih orodij za delo na daljavo spoznavamo in česa vsega se želimo še naučiti. Ne zatiskamo si oči pred dejstvi, da situacija pred nami ni rožnata a hkrati se ne zapiramo v svet priročne pasivnosti, ampak delamo s polno paro in k sreči z zdravimi pljuči.
Če bi bil običajen petkov večer, bi verjetno že zdavnaj izklopili službene misli in imeli vikend. Pa ni bil. Imeli smo večerni aktiv na daljavo, z vsemi prednostmi in slabostmi avdio in video prenosa. Od srca smo se nasmejali, iskali rešitve za nastale probleme, naredili načrt za naslednji teden in si izmenjali izkušnje minulega dne. Niti Mastercard ne prekaša neprecenljivosti pristnih človeških odnosov. Nekaj dni nazaj je naš pomočnik ravnatelja zapisal stavek, ki je v nulo zadel bistvo: Še nikoli nismo bili tako ločeni, pa smo bolj povezani in usklajeni kot kdaj koli.
Na ta neobičajni petek podpišem to izjavo in grem spat z mislijo, da se ne spreminja samo svet, ampak tudi mi.
Četrtek, 19. marec  2020

Glas je res blagodejen. Saj so napisane besede tudi, ob ikoni rumenega pisemca na mobilnem telefonu, mi še vedno zaigra srce; prav tako ob elektronskem predalu, ki opozarja na prejeto pošto. Ampak glas …

Jutranje razmišljanje o tem, da bom opravila govorilne ure na daljavo, iz zbornice na daljavo, zmotijo povišani decibeli šolarjev na domu. Odločno argumentiranje nujnosti takojšnje uporabe računalnika, se meša z zahtevo po tišini zaradi zapletenega računa na deljenje in strokovnem ocenjevanjem vremenske situacije. Skratka, precej naglas. V tem trenutku so glasovi vse prej kot blagodejni a se mi vseeno stoži po šolskem vrvežu, po prijateljskem klepetu v zbornici, jutranjih pozdravih na hodniku in po ustvarjalnem vzdušju razreda. Pomislim na njih, ki se na drugi strani virtualnega katedra soočajo z vsakdanjimi zadolžitvami, prepisovanjem snovi, reševanjem in pregledovanjem nalog, z iskanjem ustreznega gradiva in vsemi mogočimi ovirami, na katere ob tem naletijo.

Kako drugače in precej lažje je v razredu, ugotavljamo tudi s kolegi v aktivu. Kako naj na daljavo ugotovimo, komu in kje se je zataknilo, kdo je napačno prepisal formulo in komu manjkajo enote pri rezultatu? Kako naj spodbudimo tiste, ki jim gre delo počasneje od rok, svinčnika in možganov in na kakšen način naj najdemo pot do tistih, ki komaj čakajo, da nam pokažejo lično urejene zapiske in skrbno opravljene naloge. Zanimivi izzivi nas čakajo. Da bi le bili zdravi.

In točno ta stavek se je ponavljal čez vse telefonske pogovore s starši mojih devetošolcev. Vse je v redu, dobro nam gre. Da bi le bili zdravi.  Tako malo je potrebno, da utrdimo mostove zaupanja in medsebojne podpore. In glas ima pri tem resnično neprecenljiv pomen.

Decibeli za domačo mizo so se tekom dopoldneva vrnili v meje normale in tudi popoldanska športna vzgoja v kombinaciji z naravoslovjem je minila dokaj mirno. Jutri je pa petek. Napovedujemo večerni koncert. Upam, da bo blagodejen 🙂

Sreda, 18. marec  2020

Padel je prvi vzgojni ukrep. Dobila ga je naša mačka, ki kljub opozorilom ni upoštevala pravil hišnega reda. Večino časa je nonšalantno motila učni proces, kot da se ne zaveda, da gre zares. Ukrep je bil blag, muca je brezskrbno zaspala na gugalniku, učno dopoldne je bilo rešeno.

Javno življenje se danes omejuje samo na zadeve s pripisom nujno. Številke okuženih se po objavah ne spreminjajo več tako drastično, a virus in bolezen se nezadržno širita. Doma živimo v svojevrstnem mehurčku varnosti in nedotakljivosti. Misel na to, da virusni zlomek lahko preživi zelo dolgo na stvareh, s katerimi smo vsakodnevno v stiku, pa je milo rečeno nadležna, če že ne strašljiva. Ta korona si brez dvoma zasluži en resen vzgojni ukrep, morda celo opomin. Ali pa bi morali kak vzgojni ukrep prejeti tisti, ki se na pozive in odredbe odzivajo sebično in neodgovorno?

Ob vseh službeno – šolskih obveznostih v spletnih učilnicah, interaktivnih vajah in na izobraževalnih portalih, srečamo množico navdihujočih posnetkov, spodbudnih sporočil, ustvarjalnih, izvirnih in duhovitih domislic. Vsesplošna izolacija in realna osamitev je na široko odprla okna človeški iznajdljivosti. Prepevanje z balkonov, zabavne pobude #ostani doma, posnetki kulturnih predstav, virtualno pitje kave … Teden se šibi od pozitivnih odmevov, pohval in predlogov, kako se lahko še izboljšamo.

Popoldne smo na sprehodu do bližnjega gozda našli polžjo hišico, Otroci, zapriseženi ljubitelji vsega živega, so trdili, da hišica ni prazna in da polžek spi.  Najmlajši šolar – bodoči biolog je polžjo hišico nosil na dlani in malo pred domom se je začela premikati. Veselje je bilo nepopisno. Preostanek dneva je bil usmerjen v pripravo polžjega bivališča in jedilnika. Mački je bil vstop v bližino polža prepovedan.  Več kot očitno je odredbo razumela. Dopoldanski vzgojni ukrep je torej dosegel svoj namen.   

Torek, 17. marec  2020

Nad travnikom letajo kanje. V krogih. Na prvi pogled je videti, kot da vadijo zračne zavoje in druge spretnosti; na drugi pogled pa – morda so vrgle oko na naše kokoši. No, žrtev v našem kokošnjaku si res ne želimo, gremo v akcijo! Iz vreče, slame, starega pisanega puloverja in odslužene nogometne žoge naredimo strašilo. Nadenemo mu še odsevni jopič fluoroscentno rumene barve in možakar je pripravljen za prvo obrambno linijo na ograji kokošje domovine. Nekako smo pomirjeni, kanje še vedno letajo nad travnikom. Drug drugega prepričujemo, da so malo višje in dlje, kot prej.

Tako je tudi s tem nadležnim virusom. Opremljeni z navodili in postavljeni v realnost opravljanja službenih in šolskih dolžnosti doma, imamo kaj početi. A ves čas nekje nad nami visi turobnost sveta, ki je moral stopiti na zavoro. Kakor zlovešče kanje nad travnikom priletijo novice o kroničnih bolnikih, ki jim ne kaže dobro; o temačnih napovedih recesije in omejitev na vsakem koraku. Očitno bomo morali izdelati tudi strašilo za slabe misli, ki se tihotapijo v varnost sveta #ostanidoma. Očitno bomo morali sami zase in drug za druge skrbeti z močnimi a žal ne vsemogočnimi besedami spodbude in pohvale. Očitno bomo morali naše značaje obleči v odsevne jopiče, ki bodo sijali v optimizmu, motivaciji in vztrajnosti, da se kanje negativizma ne bodo spustile nad skrbno varovane domačije upanja in volje. In več kot očitno bomo morali spremeniti lestvico vrednot in standardov, ki ji hočemo doseči. Spremeniti in morda tudi skrčiti.

Naš široki vsesplošno dostopni drugi svet, nam v virtualni resničnosti ponuja neštevno število možnosti premagovanja vsakdanjih stisk, v katerih smo se in se bomo znašli. Strokovnjaki ponujajo praktične nasvete, umetniki posojajo svoj navdih, učitelji dobesedno izumljajo načine, kako se na daljavo čim bolj približati z razlago, primeri, napotki, vajami. Dobro nam gre. In dobro nam bo šlo, dokler bomo držali skupaj in si pomagali. Ko bomo z inovativnostjo, ustvarjalnostjo in humorjem presegli običajno nerganje in stokanje, češ da se nič ne da. O ja, marsikaj se da in veliko bomo še stuhtali, ko se nam zbistrijo misli in bomo še jasneje in odločneje postavili cilje, ki jih je dobro, vredno in prav doseči.

Tudi našemu strašilu gre dobro. Veter je zanihal njegovo glavo in od daleč videti, kot da je obrambni minister za kokoši zadovoljno pokimal. Jutri je nov dan. Začnimo ga s hvaležnostjo.

Ponedeljek, 16. marec  2020

 

Za vikend se ni tako zelo poznalo. Saj smo vsako soboto doma, kaj postorimo okrog hiše, uredimo šolske torbe, nadoknadimo kakšno reč in se pripravimo na nedeljo. V nedeljo, je kljub sončnemu dnevu, že malo zazeblo okrog srca. V nas je hušknil piš zbeganosti in občutka nemoči. Nekaj, kar še pred nekaj tedni; meseci pa zagotovo; ni prišlo na misel prav nikomur med nami, je usekalo v naš udobni, rutinsko uglajeni svet. Nikamor! Ostani zdrav, ostani doma! Resno? Tako zelo resno?!

Spremljanje televizijskih objav, krizni štabi, pozivi k pravilnemu ravnanju, aktiviranje civilne zaščite, vse to se je v nedeljskem dnevu, zdelo kot neka oddaljena zgodba neposrečene znanstvene fantastike. Ponedeljkovo jutro pa… Nikamor se ne mudi, pa smo vsi zgodaj pokonci. Nihče ni lačen, pa vendar se marsikomu zahoče prav tiste hrane, ki je ni v hladilniku. Avtocesta, ki se vije med grički, nekaj sto metrov stran od naše hiše, je precej bolj tiha kot običajno. Tesnobna negotovost se plazi med časovne intervale in išče oprimke spodbudnih besed, optimističnih novic in zanesljivih napovedi o skorajšnjem izboljšanju situacije. Na veliki preizkušnji so se znašli samooklicani vladarji našega časa – skrb za lastno udobje in ugodje, brezbrižen odnos do vseh in vsega, samoumevno prisvajanje naravnih dobrin in občutek, da nam nič ne more priti do živega. Pa prav do živega se nas je lotila mikroskopska korona, ki se brez usmiljenja in predvidljivosti širi hitreje kot internetne novice in ustavlja svet. Dobesedno. Ustavljen potniški promet, zaprta letališča, zaprti vrtci in šole, zaprte cerkve, zaklenjena vrata lokalov in mnogih trgovin.

Okej, zdaj pa tudi največji flegmatiki ne mahajo več s prepričanjem, da gre za navaden prehlad in običajno gripo. Zdaj je več kot očitno in skrajno resnično med nami nekaj, česar ne obvladujemo. Imamo ideje za zajezitev in za umiritev stanje in veliko željo, da reč ne pljuskne čez okvire zmožnosti našega zdravstvenega sistema. Sicer…

Začeli smo s poukom na daljavo. Prvi dan je videti še dokaj zabaven, izdelamo urnik, seveda dodamo najbolj zaželene šolske komponente kot so odmori, malica in športne dejavnosti. V šali celo popoldanski sprehod in delo na vrtu poimenujemo podaljšano bivanje. A vendar nad nami visi nedorečena usoda vsiljenih nepočitnic. Krešejo se besede in značaji, na preizkušnji so vrednote potrpežljivosti, razumevanja, sprejemanja in takih reči, ki jih ni treba uriti, če smo tri četrt dneva narazen. A obenem se zaiskrijo tudi blagodejni dialogi spodbude, pomoči in smešnih dovtipov. Dolga bo ta pot. In neznana. Ne vemo, kaj se skriva za naslednjim ovinkom niti koliko ovinkov je sploh do cilja.

Naš ravnatelj je pred dobrim mesecem dni dejal: Znanje je privilegij. Je morda slutil apokaliptično dogajanje v marcu ali ima dar preroštva, ne vemo. A zadel je v bistvo.  Ostanimo zdravi, ostanimo doma, naučimo se kaj novega. V bistvu je to naša dolžnost.

O koroni, sodelovanju in svetu, ki se spreminja

Še pred časom smo govorili, da je svet ena velika globalna vas. Najpomembnejše je bilo, da so informacije in dobrine na takojšnjem dosegu, izumili smo svet na dotik a pri tem precej izgubili stik s samim seboj.
Svet na dotik je iluzija. Še tako spretno drsanje po ekranu tabličnega računalnika ali pametnega telefona, ne more pričarati kosila, sešiti odeje, pobožati in objeti. Pa bomo kot kaže v naslednjih dneh, tednih, morda celo mesecih, najbolj potrebovali prav to. Hrano, streho nad glavo in pristen človeški odnos. Virus s preveč simpatičnim imenom je naše kraljestvo samozadostnosti in splošne razvajenosti zamajal v njegovih temeljih. Odločno in brezkompromisno nam zapira vrata tako zelo znanega potrošniškega sveta in na široko odpira svetove, za katere se je zdelo, da so že izumrli. Svet za domačo družinsko mizo. Svet dolgih večerov, družabnih iger, samotnih sprehodov in serijskega branja. Ga bomo znali izkoristiti? Bomo zmogli pregnati sence tesnobe, ki se ob širjenju virusa in številnih prepovedih, razpredajo nad nami? Bomo, če bomo namesto praznih govoric, zgražanja in iskanja krivcev za nastalo situacijo, izbrali upoštevanje navodil, sodelovanje in medsebojno pomoč.
Dragi starši. S ponedeljkom začenjamo s tako imenovanim poukom na daljavo. V spletnih učilnicah bodo pripravljena gradiva in navodila za samostojno delo učencev. V pomoč nam bodo izobraževalni portali in interaktivne vsebine; komunikacija z učitelji bo potekala preko elektronske pošte. Spodbujajte in motivirajte vaše otroke, da bodo vsakodnevno spremljali dogajanje v spletni učilnici in sledili navodilom. Poskrbeli bomo, da bodo pripravljene vsebine kvalitetne in ne preveč obsežne, saj nikakor ne želimo, da učenci ves čas preživijo pred zasloni. Odlične alternative predstavljajo: sprehod v naravo, branje knjig, umetniško ustvarjanje in družinski pogovor. Ročno napisan dnevnik dejavnosti v času, ko poteka pouk na daljavo, bo čez nekaj časa zagotovo dragocen spomin.
Javno življenje bo za nekaj časa ugasnilo. Brez svetlobe pa ni življenja. Zato vsi skupaj prižgimo iskre sodelovanja, razumevanja, strpnosti, samoiniciativnosti, ustvarjalnosti in medsebojne pomoči. Iskre naj postanejo ogenj, ki bo v tesnobo in negotovost prinesel svetlobo, toplino in upanje.