Ekipna atletska tekmovanja so za nami, dekleta v najboljši peterici države

Sami naredimo tako malo, skupaj lahko naredimo veliko več. Delo ekipe prihaja iz moči posameznice. Moč posameznice je v ekipi. Šlo je za ekipno tekmo in po moštvenem vzdušju smo, vsaj tako se nam je zdelo, vodile z velikim naskokom. Zraven je svoj čar dodala atletika kot taka, da je res bilo nekaj posebnega. Favorizirana najboljša uvrščena ekipa s področnih tekmovanj je nosila visoka pričakovanja. Žal smo trčile ob nekaj nepredvidljivih zunanjih dejavnikov; izgubile smo lepo bero pomembnih članov postave in svoj udarec je zadal spremenjen sistem točkovanja. A kljub temu nismo in ne dajemo prostora izgovorom, ki bi preprečili boljše, na novo iztisnjene rezultate in vsaka si je prizadevala za čim višjo uvrstitev, ta je bila ključna za nov, spremenjen način ovrednotenja rezultatov po negativnih točkah. Že sam izlet do slikovitega Velenja, z idilično podobo jezera in prostranimi gozdovi, je dal prijetno izkušnjo. Poleg tekmovalne mrzlice in tistega manj prijetnega pritiska ter pričakovanj, pa smo še mlade in je gibanje igra, merjenje rezultatov pa v veselje. To naj bi bil, še vsaj v teh letih, tudi namen. Nekaj za pod zob je pritaknila Zveza športnih organizacij Ivančna Gorica, ki nam je, na njihove stroške, krila kosilo v restavraciji. Za lepo gesto si zaslužijo globok poklon in radi bi, da veste, da tako še z večjim ponosom zastopamo šolo ter z njo tudi občino. Hvala! Ob razglasitvi najboljših je organizator pričel s tistimi z repa in se od tam pomikal proti vrhu. Ko je obstal krepko pod desetico ter se od tam sistematično bližal zmagovalnemu odru ter pozicijam tik pod njim, je bil zanos z vsakim mestom še bolj evforičen in ob uvrstitvi v nabor petih najboljših v Sloveniji je bilo veselje nepopisno. Res je, da je končni izid pod pričakovanjem, ustvarjen takoj za področnim tekmovanjem, a zadovoljni smo bili z učitelji vsi. Res lahko rečemo, da nam »usoda« ni bila naklonjena, vendar smo bili priča mnogim popravam rezultatov, vsekakor pa smo naredile, kar se je v danih okoliščinah dalo, s sredstvi, ki so bila na razpolago. Razglasili so tudi najboljšo posameznico med vsemi dekleti na tekmovanju in tu je pokal romal v Stično. To je dodalo še češnjo na vrh torte. Preživet dan je bil lep, stkan s športom, fair-playem, naravo in novimi poznanstvi. V mislih pa smo že tam daleč, v juniju, ko bo na sporedu posamično finale osnovnih šol v atletiki; zdaj srčno in pozitivno naproti z novo izkušnjo. Povežemo lahko tudi s tem tekmovanjem, saj tudi veliki posamični podvigi niso nikoli stvar ene same osebe. Gre za sinergijo, za uigran kolektiv trenerjev, učiteljev, sotekmovalcev in domačih… Smo ekipa. Navsezadnje pa ne pozabimo: uspehe, ki postanejo le še stari obrazi v albumih in medalje, ki končajo, zaprašene na policah, pozabimo. A dober vpliv na naše zdravje, ki nam ga da šport, vrednote, ki jih prevzamemo in lepi trenutki s športnimi kolegi živijo večno.

Zoja Peteh, 9. b