Ljubljanski maraton 2017

Stič(na)išče na Ljubljanskem maratonu

Pripravljeni. Pripravljeni na nastop. Na nastop na prazniku slovenskega teka, na 22. Ljubljanskem maratonu. Ker pa imamo mlajši prednost, je naš trenutek nastopil že na uvodni dan. In če zadnja nedelja v mesecu velja za slovenski tekaški praznik, potemtakem je sobota pred tem dan teka mladih. Tudi živčnost je naredila svoje, a polni tekaške želje, ki je prevladala nad slednjo. Prek 200 otrok po vsake starostne kategorije je, nabrušenih pet, namazanih copat in s koncentracijo na vrhuncu (»No, a bomo končno že začeli?«) stalo pred startno črto in se ob zvoku pištole (»štiri, tri, dve, ena, POK!«) pognalo v mesto. »Huh, dajmo, dajmo, zdaj je pravi čas, prehiti, gremooo!« Velika množica učencev se je počasi preoblikovala v dolgo, raztegnjeno kačo in na vrhu le-te se je že bil boj za medalje. Noge so pričele s svojim stokom in se vse bolj upirale koraku, a: »Ne gre z nogami, torej teci s srcem. Peče, peče, vem, ja! No, vrti noge, vrti noge, pospeši frekvenco, z vsakim korakom si bližje! Pozabi nase, bolečina bo minila, si tekač ali mehkužnež? No, lepo prosim, saj gre!« Zadnji metri prihajajo, asfalt je brez milosti, telo bi se ustavilo, a um vztraja. » Končoooooo!!!« Še medalja okoli vratu (srebrnega leska, če smo že pri tem). Za vse. Ker si tekel in izkoristil sleherni atom energije ter prečkal ta sveti slavolok junaštva (drugače poznan pod imenom cilj).

In smo pretekli to progo na kakršen koli način pač že. Veseli, zadovoljni (endorfini pa to), morda sem in tja kdo malce razočaran, pa vendarle bolje kot sedeti na kavču in si želeti, da bi bili del. Drugo leto pa spet! Preseči, izboljšati, presenetiti ali pa »le« zaradi zdravja, dobrega počutja in rdečih krvnih telesc.

Za konec: ob teku so se mi po glavi ves čas podili verzi Prešernovega Povodnega moža, a kot kaže ne po naključju: » Ne boj se ti, Urška, le hitro mi stopi… …le urno, le urno obrni pete, le urno, le urno, ker pozno je že!«

Zoja Peteh, 8. b MŠ