Tekle, metale vorteks in suvale kroglo v Žalcu

V sredo, 7. junija 2017, smo se pred šolo znašla 4 dekleta. Za odhod v šolo? Ne. Zbrale smo se s povsem drugim razlogom; pripravljene na nov spopad na finalnem državnem atletskem tekmovanju za osnovne šole v Žalcu. Gre za vrhunec slovenske šolske atletike, kraj, kjer se najde najboljšega med najboljšimi (vem; izrabljena fraza, a v tem primeru še kako resnična in ustrezna). Do uvrstitve prideš s prebijanjem skozi gost filter z le redkimi luknjicami, ki ga predstavljajo šolska, občinska, področna tekmovanja.

Tako smo se 4 področne zmagovalke, vajene položaja daleč pred drugimi, naenkrat, ob pogledu na stadion, znašle med sebi enakimi, med to elitno peščico. Povsem nov občutek; tu kar vsi hitro tečejo, dobro skačejo, daleč mečejo in močno suvajo. A, vseeno, požvižgale smo se na izjave, kot so na primer: »Že sama uvrstitev je uspeh.« in »Zmagati je tako rekoč nemogoče.«, saj so le-te lahko tudi resnične, celo pomirjajoče, a ne izzovejo nas v izvedbo nemogočega, ne porivajo nas naprej in ne silijo k preizkušanju svojih meja. Ker me smo hotele več; se premagati,  izboljšati, presenetiti in (vsaj same pri sebi) zmagati, kar nam je, vsaj delno, tudi uspelo. Dve sva se domov vrnili z medaljo okoli vratu, prav vse pa smo se prebile v prvo petnajsterico.

Veliko podporo nam je s svojimi tako tekmovalnimi kot tudi trenerskimi izkušnjami nudil prof. Bogdan Vrhovec, ki je znal še tako nemirne glave spraviti na prava pota pred tekmovalno nervozo. In čeprav nobena s svojim rezultatom ni zadovoljna v celoti (kar, vsaj po mojem, sploh ni tako slaba lastnost), nam to daje levjo spodbudo za nova in nova premikanja (domnevnih) meja v naslednjem letu.

Pripravila: Zoja Peteh, 7. b