»Noč ima svojo moč«

26/04/2016

Prejšnji teden smo doživeli dva zanimiva dneva – natančneje – petek, 22. aprila, večer, in sobotno dopoldne naslednjega dne. Ne, na noč nismo pozabili. Kar 56 učenk in učencev jo je preživelo v šoli …

Za takšen ustvarjalni zalogaj je bilo potrebno najprej večerjati. Kuharica Jožica Praznik nam je postregla z nam najljubšo jedjo; krožnike je tudi lepo okrasila. Hvala. Spalne vreče in ostale potrebščine smo odložili v različne kotičke – in brž – v skupinah po razredih.

Pod vodstvom naših mentoric in mentorjev smo poslušali Jurčičeve pripovedi, npr. Deklica in psoglavci, O beli kači, Kako je kraljevič Marko moč zadobil … Sledile burne razprave o sporočilih, ki smo jih spoznavali pri branju, vlogi žensk v tistem času, različnih variantah pravljic, ki smo jih že slišali od naših dedkov in babic.

Pridružili sta se nam upokojeni gospe Jožefa Robek in Lili Kastelic, ki sta obudili spomine na svoje otroštvo … pripovedih o strahu, s katerimi je prednjačil oče naše pripovedovalke Jožefe Robek. Saj ste že slišali tisto o požrešnem volku?! Res ne vemo, ali je bilo vse res, ali je bil gospod Strmole že nekdaj tako odličen pripovedovalec.

Zgodbe smo tudi ilustrirali. Prebrali smo nekaj prav dramatičnih pripovedi iz 24. knjige zbirke Glasovi, Krvapivc, ki so bile zbrane v našem šolskem okolišu, in jih »prenesli« v sliko.

Učili smo se pisati po starem. V ta namen nas je obiskal kustos Tadej Trnovšek iz samostana Stična. Ugotavljali smo, kaj je inicialka, kaligrafija …

V eni izmed delavnic smo se igrali tako, kot so to počeli otroci nekoč. Špana, ristanc … Pred »praktičnim« delom smo si ogledali nekaj napotkov na PP-predstavitvi. Kdo se pa danes še razume v te igre, lepo vas prosim?! Učiteljice in redki tisti, ki jih to zanima.

Posamezne zgodbe smo tudi dramatizirali in se zavrteli ob zvokih harmonike Martina Migliča. Nepozabno. Ojoj, kaj pa slaščičarji? S pomočjo ge. Jožefe Zajec in naše kuharice Jožice so spekli in okrasili torto, saj je imela Klara iz 6. a rojstni dan. To je bila presenečena. Mi pa tudi. Ob 22. smo se zbrali v jedilnici in Klari zapeli pesem. Potem pa torta!

Noč knjige, branje, poslušanje, poustvarjanje in – nenadoma – nekaj stoletij v preteklost. Komu je to uspelo? Strogi gospodični učiteljici, ki je bila v resnici naša učiteljica Maja Sever, Vilibaldu in gospe Heleni, Jurčičevima junakoma iz knjige Grad R… Uganite! Saša Senica kot Helena in Igor Adamič v vlogi Vilibalda sta bila tako prepričljiva, da je bilo na trenutke čutiti, kot da smo čas zavrteli v 16. stoletje. »Oh, pa kako je oblečena,« so zdihovale učenke. Gospodična učiteljica ju je predstavila tudi našemu ravnatelju, g. Marjanu Potokarju.

Sledila je noč, ki »ima svojo moč«. Vse se je lepo izteklo. Težko smo zaspali, a zlahka vstali. Zajtrk – kot v hotelu. Izbirali smo lahko med palačinkami, kruhom in raznimi namazi, kakavom … saj sama ne vem več, kaj je bilo vse na mizi.

In potem odhod: ena skupina v samostan Stično, kjer so nadaljevali s spoznavanjem ustvarjanja knjige, naredili so tudi svojo razstavo. Druga skupina se je ustavila na kmetiji Nose, kjer so si ogledali stare predmete, ki jih imajo skrbno razstavljene. Ob pripovedi zgodb je oživel plug … in še marsikatero drugo orodje iz starih časov.

Ostali smo se podali na Muljavo, eni na PŠ Muljava, kjer je mali hram učenosti odprla vodja šole Tončka sever, saj imajo v kletnih prostorih pravi šolski muzej. Sledila je učna ura. Menda je bilo učenke in učence kar malo strah – pa ne da bi jim kdo kaj naredil – le bali so se, da bodo zaprti, ali, bog ne daj, klečali na koruzi.

Gospe Zdenka Zajc in Milka Zajc sta neponovljivi. Prva s svojimi pripovedmi o ne tako davnem času, ko je delala še na PŠ Muljava, druga pa je znala povedati celo pesmico iz šolskih dni. Ja, nam je bilo kar malo nerodno, saj se branimo z vsemi topovi, ko je treba znati nekaj verzov na pamet.

In potem cerkev z neponovljivim g. župnikom Tonetom Pahuljem, ki nam je na prav poseben način »približal« cerkev in lepote v njej, npr. kako so nastale freske. »Brati ne znam, pisati tudi ne, bom pa kar naslikal …« In evo – pa so nastale freske. V resnici ni bilo tako enostavno, imamo pa razlago, zakaj so misli v podobah.

Razlaga o najdbah pred cerkvijo, ponazorjena s konkretnimi primeri … Arheolog Sašo Porenta nam je natančno povedal, zakaj »luknje« v zemlji, zakaj so tam prostorčki, označeni z lističi, kaj »štrli« iz zemlje. Grobovi, grobovi, grobovi … iz davnih dni. Upajmo, da bodo po izkopavanjih in zadoščenju znanosti spet našli svoj mir. Videli smo tudi, kako snemajo iz zraka. Pa Vila Rustika … rimski novci … Poslušali bi ves dan, a nas je že čakala malica, Jurčičeva enolončnica in »štrudl« v gostilni Obrščak. Ja, nismo navajeni enostavnih jedi, čeprav je bila enolončnica zabeljena z ocvirki čudovitega okusa. »Štrudl« pa je pošel, v hipu.

Potem pa še na Jurčičevino. Borut Lampret nas je popeljal po prostorih Jurčičeve domačije. Vse so si ogledali tudi naši starši, ki so točno ob 12.00 prišli po nas. Še prej pa smo kratko poročali o naših raziskovalnih izsledkih, malo zaplesali, zaigrali, pokazali, kako so včasih sosedove punce strašili … in za zaključek spet Jurčičeva literarna junaka: učitelj in njegova razočarana žena, vsak s svojo žalostjo v srcu. Iz katerega dela sta že?

Kaj več pa boste prebrali v našem etnološkem časopisu Potujemo skozi čas …